Preiskave

Končno je prišel ponedeljek. Z ženo sva se že zgodaj odpravila v Ljubljano. Na Onkološki inštitut. Pa še tega nisva vedela, kje točno je stavba, kamor sva bila namenjena. Parkirala sva na parkirišču pri KC in se peš odpravila po, takrat še zaviti poti naokrog, do stavbe H. Sledila sva smerokazom mimo novogradnje nevrologije ter okrog stare stavbe travmatologije. Kmalu se izza vogala dermato-venerološke klinike prikaže stavba H, moderna stavba v steklu, prislonjena na staro stavbo oddelka za kirurške infekcije. …Če prideš do stavbe po tej poti, skoraj spregledaš njeno velikost. To sem opazil šele čez nekaj dni, ko sem do tja prišel ob Ljubljanici, kjer se vidi celotno pročelje nove stavbe.

Ko sva vstopila je bilo v preddverju polno ljudi. Pri okencu sprejemne pisarne je bila dolga vrsta. Opazim napis "Prvi obisk na okencu št.1" Pogledam okrog ovinka in na okencu št.1 vrste ni. Sestra administratorka mi da v izpolnitev obrazec z osebnimi podatki in naju napoti pred ambulanto 5, v kateri je bila dr.Južnič.
Vsi hodniki alias čakalnica pred ambulantami so bili polni ljudi. Našla sva prosto mesto in izpolnila obrazec, ki sem ga nato vrnil v sprejemno. Nato sva čakala. Nekaj časa sva tiho opazovala ljudi okrog naju. Izgleda da sva oba razmišljala enako:
'Kaj pa počnejo vsi ti ljudje tukaj?'
In nato naju je presunilo:
'…Ja kaj neki! Isto kot midva, imajo raka in čakajo na pregled!!!'

Oba sva bila kar nemalo presenečena, koliko ljudi se spopada z rakom na tak ali drugačen način. In najbrž ni samo danes taka gneča. Tako je vsak dan. …Do tedaj se mi niti sanjalo o množičnosti te bolezni.
In ko sem še malo bolje pogledal naokrog, sem videl, da sploh nisem edini mojih let. Res je bila večina ljudi precej starejših od mene, a bilo jih je tudi nekaj mojih let. In kar nisem si mogel predstavljati, da imajo skoraj vsi raka.

Po zvočniku me prijazen glas povabi v ambulanto št.5. Dr.Južnič se mi predstavi. Začneva s pogovorom in s sedaj že 'standardnimi' vprašanji: ali se potite, ali ste shujšali, ali vas srbi koža, itd. Zdravnica me posluša in zraven pregleduje moje izvide, katere sem prinesel s seboj. Potem mi pretipa še bezgavke in mi posluša pljuča.

Potem zopet sede in mirno začne: "No, saj so vam najbrž že povedali, imate raka, natančneje Non-Hodgkinov limfom. Glede na izvide s CT-ja imate precejšnjo tumorsko maso v mediastinumu in povečane bezgavke v aksilah. Za določitev dejanskega stadija bolezni pa moramo opraviti še nekaj preiskav. Tukaj imate napotnico za laboratorij, nato pa pojdite na oddelek H1, kjer vam bodo natančno povedali kako naprej." …še prijazen pozdrav in sem šel.

Na H1 me je sprejela dr.Jagodic. Zopet me je nahitro povprašala standardna vprašanja. Nato mi je začela razlagati o nadalnjih preiskavah. Potrebno je ugotoviti razširjenost bolezni, da lahko nato dodločijo stadij bolezni. Preveriti je treba stanje vratu, nosu, obnosnih votlin ter grla (ORL pregled), stanje v trebušni votlini (ultrazvočni pregled), rentgenski pregled prsnega koša in glave, ponovno punktirati povečane bezgavke in bulico na prsnem košu, ter 'najboljše' , punkcijo kostnega mozga.

In prav slednje je najprej prišlo na vrsto. V ambulanti na oddelku me je sprejel krepak zdravnik in mi na hitro razložil kaj bova počela. S precej velikom svedrom mi bo iz zadnjega dela medenice vzel vzorec kostnega mozga. Postopek sicer poteka pod lokalno anastezijo, ampak čisto neboleč vseeno ni. S svedrom krepko pritisne v kost in ga nato zvrti, da odreže vzorček. Le-ta mora biti dolg vsaj 10mm, kar pa moj prvi vzorec nažalost ni bil. Tako sem imel 'srečo', da mi je lahko še enkrat zavrtal v medenico. In komentar? …"Mlada kost. Trda kost." Naj še omenim da je bil sveder podoben odpiraču za zamaške, le da je bil dolg cca. 30cm, 'krepak zdravnik' pa pomeni da je moral skozi vrata kar malo postrani.

Po končanem posegu sem sedel zunaj na klopi in sprva je bilo vse v redu. Kmalu pa pride mimo zdravnica in vpraša "Kako, a ste vredu. Vam nič ni slabo?"    …"Slabo, zakaj?" sem odgovoril. In v naslednjem trenutku mi je res postalo slabo pogled se mi je zameglil.

Ko sem se spet zavedel, sem ležal na postelji v ambulanti, ob meni pa sta bili žena in medicinska sestra, ki je prinesla kozarec vode. Potolažila je ženo, češ da to ni nič hudega in da je bila samo trenutna slabost. Ampak če takšnih stvari človek ni vajen, in midva z ženo tega nisva bila, potem ne veš kaj pričakovati in vse je le še bolj stresno. Človek se tudi prestraši.

…No kmalu je bilo res bolje in odšla sva na punkcijo bezgavk. Tu ni bilo nič novega, vse tako kot so mi to opravili že na Golniku. Tukaj so igle tanjše in manjše, tako da je poseg manj boleč, je pa neprijeten ker poteka brez anastezije.

Po punkciji sva se odpravila domov. Vreme je bilo lepo in obetala se je lepa pomlad. 

Negotovost

Doma so me že pričakovali. Vsi so se skušali obnašati karseda pozitivno, ampak na njihovih obrazih sta se odsevala strah in negotovost. Tudi meni ni bilo lahko. Najbolj sta me razveselila moja dva otroka, ki sta mi prihrumela nasproti po stopnicah. Narisala sta mi risbice in mi hitela razlagati kaj sta narisala. Popolnoma brezskrbno in neobremenjeno.

In že tisti trenutek sem se zavedel, da MORAM zmagati. In da bom naredil vse kar je v moji moči, da premagam to nadlego. …Ampak bilo je še toliko neznank. Kateri stadij? Ali bo potrebna kakšna operacija? Kako pa sploh izgleda kemoterapija? In pa obsevanje? Ali bo šlo vse po načrtih? …Najhuje je bilo čakati v negotovosti. Najraje bi dva dneva vikenda kar prevrtel in šel v ponedeljek v Ljubljano.

Seveda sem doma najprej pregledal izvide in slike, katere sem dobil na Golniku. V izvidu je pisalo "CITOLOŠKI PREGLED: …bezgavke v levi aksili: …mnenje o mlg pozitivno. …podkožne spremembe ob prsnici: …v vzorcu večje polimorfne maligne celice z nukleoli." In pa "MNENJE: … ugotovljen velikocelični B-limfom…"
Priložene so bile tudi RTG in pa CT slike. Na rentgenu se vidi samo svetla lisa na sredini prsnega koša. Na slikah s CT pa je tumorska tvorba dobro vidna tudi laikom (…to je tista velika siva gmota na sličici, ki se razprostira čez doberšen del prsnega koša in pritiska na pljuča /črni lisi na sliki/…). V izvidu pa je pisalo "…tumorska masa, …njen največji prečni presek 8×16cm… …vidnih več bezgavk… …dosegajo premer od 15 do 20mm… …bolezni pod prepono ne zaznamo, je pa možna…"

Vse te informacije mi takrat niso kaj dosti pomenile, saj o bolezni nisem vedel nič. Zato sem malo zajadral po medmrežju in začel iskati kakršnekoli informacije. V Google zatipkam 'Non Hodgkin' in vrne mi cca. 298.000 zadetkov. Med prvimi je tudi stran PLWC, ki jo vzdržuje ASCO (American Society of Clinical Oncology). Stran je namenjena vsem vrstam raka in ponuja informativni pregled bolezni, od začetka do konca zdravljenja.

Ko se spustim v prebiranje, se mi na trenutke dozdeva, kot da med opisi simptomov berem svoj opis: povečane bezgavke, izguba 10% teže v obdobju vsaj 6 mesecev pred diagnozo, bolečine v prsih, težave z dihanjem, potenje. …Kmalu mi postane jasno, zakaj so mi vsi zdravnki postavljali ista vprašanja.
Najdem tudi različne vrste NHL, nekje okrog 24 jih je, in med opisi najdem tudi mojega – mediastinalni velikocelični B limfom. Stadij bolezni se določa glede na razširjenost v telesu. Možni so 4 stadiji. Prva dva sta dokaj 'lahko' ozdravljiva, pri drugih dveh je odziv na zdravljenje slabši. Opisani so tudi postopki zdravljenja in posledice, ki ga le-to lahko pusti.
Zanimajo me še vzroki za to bolezen. Najprej najdem podatek, da za to boleznijo zbolevajo predvsem ljudje med 60 in 70 letom, moški pogosteje kot ženske. V opisu moje oblike pa piše da za to obliko zbolevajo predvsem ženske med 40 in 50-im letom. Med drugimi dejavniki tveganja so tudi izpostavljenost različnim virusom (kot sta EBV in HIV), zmanjšana imunska odpornost, izpostavljenost pesticidom in nekaterim kemikalijam in še nekateri. …Toda sebe nisem našel v nobeni od teh rizičnih skupin in po teh podatkih skoraj nebi smel zboleti.

Ampak sem zbolel! In zato mi ta podatek, da ne spadam v nobeno od rizičnih skupin, čisto nič ne koristi. Prav tako mi nič ne koristi podatek o stopnji ozdravljivosti. Saj če mi bo uspelo, bo vse v redu. Če se bo pa bolezen ponovila, mi bo pa za statistiko čisto vseeno.

Ko malce pobrskam še po drugih straneh, vidim, da so opisi bolezni skoraj identični.

…Torej je to že neke vrste rutinska zadeva in zdravljenje ni neznanka. Ugotoviti morajo samo še stadij bolezni in začnemo lahko s kemoterapijo!!

Ja, RAK je…

Zunaj je bilo še kar turobno zimsko vreme. Skozi okno so se v megli razločila stara gola drevesa. Na moje presenečanje sem ponoči kar dobro spal. Kljub temu, da sem bil v sobi skupaj z dvema možakarjema 80+ in sta oba glasno smrčala. Onadva se pa tudi nista pritoževala nad mojim smrčanjem ).
Nestrpno sem pričakoval vizito.  Skušal sem se zamotiti, a mi ni preveč uspevalo. Končno vstopi v sobo zdravnik, ki ga nisem poznal, in pristopi k mojemu sosedu. Nekaj se pogovarjata, nato pa mu pravi "Na CT boste šli pa danes, ker nam je tale mladenič včeraj zasedel napravo za cel popoldan!" In odide.

Kako …'za celo popoldne'. Saj sem bil na slikanju manj ko uro. Bogve kaj so še potem počeli z mojimi slikami.  …Upam da bo kmalu vizita.

Spet začnem reševati križanke. Čez nekaj časa vstopi dr.Marčun. Nekaj gleda po temperaturnem listu, potem pa me povabi v sosednjo sobo. Tam se vsedeva in on pravi:
"Ja, rak je."
Prvi trenutek sploh nisem dojel kaj je rekel, zato sem ga vprašal:
"Kako? A je tuberkoloza?"
"Ne, RAK je, …maligni tumor!"

Nekaj časa sem strmel vanj. Po glavo so mi rojile misli; kako rak, saj so mi včeraj pregledovali pljuča za tuberkulozo, …KAKO RAK ?!?!!
 …Naslednji trenutek pa sem se spomnil na citološke punkcije in tisto čudno sivo liso v mojem prsnem košu. Misli so se v hipu povezale.

"Kako, kakšen rak, …kje pa!" sem uspel vprašati, da sem prekinil tišino.
Nato mi je začel razlagati da se tumor nahaja v prsnem košu, ampak ne na pljučih, da je to limfom in da se mu reče Non Hodgkinov [non hočkinov] limfom. In čeprav sem ga kasneje še dvakrat vprašal kako se mu reče, sem si čez pol ure po viziti zapomnil samo to, da je bilo nekaj podobnega kot nočejev limfom.
Dejansko pa sem bil tako šokiran, da sploh nisem vedel kaj naj rečem ali vprašam. Spomnim se še tega, da mi je povedal da se ga da pozdraviti s kemoterapijo in obsevanjem ter da imam srečo, ker je ta vrsta raka ena najbolje ozdravljivih. …Srečo?

"Kaj pa sedaj?" sem spet uspel izdaviti.
"V ponedeljek imaš termin pri dr.Južnič na Onkološkem inštitutu, doma pa si boš tačas dajal injekcije proti nastajanju strdkov. Tu te bomo vse naučili…" Potem mi je še nekaj razlagal, ampak večino sem preslišal ali paa mi je v trenutku ušlo iz glave.
Vrnil sem se v sobo. Skušal sem se pomiriti in si zbrati misli, a ni šlo. Odšel sem malo na sprehod po oddelku. Na hodniku me sreča sestra in pravi "Kam pa greste, sedaj bo vizita!" … "Jaz sem jo že imel!" sem ji na kratko in s težavo odgovoril. V grlu se mi je začel nabirati težek cmok.

Čez čas sem se vrnil v sobo. Na telefonu sem imel neodgovorjen klic. Bila je žena. Zjutraj me je že večkrat klicala in obljubiti sem moral da pokličem takoj po viziti. Ampak …kako naj ji povem? Nakaj časa sem ždel na postelji in tuhtal, ko se je mobi spet zatresel. Spet je bila ona.
"No, a je bila že vizita?" je vprašala.
"Ja." sem bil kratek.
"No in? Kaj so ti rekli?"
…Tišina.
"Da imam raka."
…Spet tišina.
"Kako raka, kje pa?"
Nato sem na hitro skušal razložiti kar mi je še ostalo v glavi. Govoril sem s težavo in komaj zadrževal solze. Kmalu sva prekinila. …Spet sem sedel na postelji in gledal v steno. V glavi se mi je ponavljal pogovor z zdravnikom in skušal sem se spomniti čimveč stvari, a je bilo težko. Odzvanjale so besede; …rak, …tumor, …maligni, …kemoterapija, …obsevanje, …limfom, …dobro ozdravljiv…

K sreči je kmalu prišla sestra in me odpeljala, da me nauči rokovanja z injekcijami Fragmina (proti strjevanju). Najprej me je malce zaskrbelo če bom zmogel, ampak že naslednji trenutek sem pomislil: še kaj hujšega bom moral prestati!  Ravnal sem se po sestrinih navodilih in si zapičil prvo injekcijo Fragmina v kožno gubo na trebuhu (…kasneje med zdravljenjem sem si jih še približno 180). Začuda sem to naredil brez da bi čutil najmanjšo bolečino.

Počakati sem moral še na odpustnico in odšel bom domov. Pospravil sem stvari, ležal na postelji in gledal v strop. Po glavi  so mi še vedno begale raztresene misli. Kmalu pride do mene sestra in me prosi če lahko na odpustnico počakam v čakalnici, češ da rabijo posteljo. Nato v sobo pripeljejo možakarja na invalidskem vozičku, modrikasto bele polti in s kisikovo masko.  …Z veseljem sem mu odstopil posteljo.

Na odpustnico sem nato čakal v čakalnici, skušal reševati križanke in spremljati malo smučanja po tv. Vmes so me klicali še iz službe in izgovoril sem se, da sedaj ne morem govoriti. Klicala me je tudi žena in se ponudila da pride k meni in me pelje domov. Ampak tega nisem hotel. Hotel sem biti sam, da najprej sam pri sebi stvari dojamem in premislim.

Ko sem končno dobil odpustnico, so bili zraven tudi vsi izvidi in RTG ter CT slike, katere moram v ponedeljek nesti s seboj na Onkološki inštitut.  Dr.Marčuna sem še enkrat vprašal kakšnega raka imam in s kakšno terapijo se ga zdravi. Še enkrat mi je pojasnil kako in kaj. Zagotovil mi je da so zdravniki na Onkološkem dobri strokovnjaki in da bomo skupaj rešili problem.

Nato sem odšel domov. Vračal sem se po isti poti, 'pod gorami'. Skozi oblake je začelo sijati sonce…

Začelo se je…

…zadnjih 24 ur mojega 'prejšnjega' življenja.

Zjutraj sem bil že zgodaj pokonci. Spal nisem kaj dosti. Zajtrkovati nisem mogel.  Ko sem se odpravljal , me na stopnicah počaka mama in mi s solznimi očmi zaželi srečo in  "…pa dobro opravi…" Jaz pa ji zagotavljam da bom najbrž že kmalu po kosilu doma in naj jo  nič ne skrbi.
Najbližja pot do Golnika vodi 'pod gorami', po lepi razgledni cesti po pobočju Dobrče. Vendar je bilo tistega dne vreme slabo zaradi nizke oblačnosti so se na nekaterih delih oblaki spustili skoraj do ceste. Včasih si imel občutek da se bo nebo podrlo. Toda kljub slabemu vremenu in ovinkasti cesti je vožnja minila presenetljivo hitro. Prehitro!! Jaz bi se še kar malo peljal. Ampak nič, sedaj sem tukaj in tole bo treba izpeljati do konca. S težkimi nogami se odpravim v kliniko.
Sprejemna pisarna začne delati šele ob sedmih. Pet minut sem prezgoden.  Ob 7.02 uredim papirje in oddam RTG slike, ki sem jih prinesel s seboj. Sestra v sprejemni nekaj negoduje zaradi napotnice, češ da je stara že dva dni na njej pa piše NUJNO! Končno grem lahko spet nazaj v čakalnico in počakam na sprejem v sprejemno ambulanto. Tam mi sestre najprej izmerijo pritisk, vzamejo kri in naredijo EKG, pač standardni postopek ob sprejemu. Kmalu lahko spet čakam, tokrat na zdravnico. Ko me pokličejo v ordinacijo, ima že moje RTG slike in bere izvid, ki sem ga prinesel s seboj. Malce presenečeno me pogleda in pravi "A to ste vi?" Ko ji zagtovim da sem to res jaz, mi kaže na veliko belo liso na sredini prsnega koša in razlaga da tega nebi smelo biti tam. Na koncu pravi: "Če imava srečo, imaš tuberkulozo!" …in nato "Ampak bova preverila vse možnosti." Naroči še dodatne preiskave: punktiranje plevralnega izliva in pa odvzem 'sputuma'.
Najprej me sestra odpelje na odvzem slednjega. Pred laboratorijem spet čakam. Odvzem poteka v majhni sterilni sobici, kjer najprej inhaliraš fiziološko raztopino, nato pa moraš močno kašljati. Pri tem moraš paziti na izkašljano sluz pljuneš v lonček, brez da bi jo pomešal s slino. Zelo tricky!
Ko se s sestro vračava, sedaj na oddelek 100, srečava drugo sestro in pravi "Ja kaj pa ti prevažaš take otroke naokrog?" Pa pravi prva "Joj ne govori, toliko je star kot moj sin!" …Sprva sploh nisem bil pozoren kaj se pogovarjata, ob zadnjem stavku pa sem se zamislil. Malo sem pogledal po čakalnici in res so bili skoraj vsi pacienti veliko starejši kot jaz. Kar nekako nisem spadal med njih. Pa sem vseeno spet lahko malo čakal, sedaj na punktiranje.
Sprejme me dr.Osolnikova. Najprej mi žačne punktirati plevralni izliv. Pričakoval sem, da mi bo punktirala vsaj pol litra tekočine, odvzela pa mi je samo vzorec za preiskave. …Hmmm, čudno!
Nato me vpraša kje imam bulico. Ko pokažem, naroči še citološko punkcijo bulice. Pregleda mi še bezgavke na vratu in pod pazduho. Zatem pokliče še dr.Kerna in sedaj oba tipata bezgavke pod pazduho. Ker se ne moreta odločiti, naredita še citološko punkcijo bezgavk v obeh pazduhah. Vmes me oba sprašujeta koliko časa že imam bulico, ali sem kaj shujšal in če se ponoči veliko potim?
…Potim?!? Kaj pa ima to veze z vsem tem?!?
Na koncu mi zdravnica pove, da mi bodo naredili še CT.  …Spet nazaj v čakalnico. Tokrat sem čakal dobri dve uri. Vmes me je izprašala še študentka 4 letnika medicine. Ponovno sem opisal vse moje težave. Ona pa mi je postavljala podobna vprašanja, kot zdravniki pred njo. Ali hujšam, ali se potim, koliko časa že opažam simptome itd.
Ko me sestra nato pospremi do sobe s CT-jem, mi med potjo reče:
"Tole je šlo pa hitro!"
Začudil sem se "Kaj pa?"
"Ja tole s CT-jem."
"Kako hitro, saj sem čakal več kot 2 uri!!"
Z mirnim glasom odvrne: "Na CT se običajno čaka 3mesece!"

…?!?!?!…
Znašel sem se v nekakšni čudni negotovosti. Vse se je, kljub vsakokratnem čakanju, odvijalo dejansko zelo hitro. V enem dopoldnevu sem opravil že pol ducata preiskav, sedaj čakam še na CT, kjer sem preskočil vrsto za 3 mesece, vsi me sprašujejo če se kaj potim, nihče pa še nič ne pove. Danes bi odreagiral drugače, takrat pa sem, predvsem zaradi mojega nepoznavanja medicine, popolnoma zaupal zdravnikom in nijhovi strokovnosti. Mi bodo že povedali ko bodo kaj odkrili.

Na pregledu s CT je bilo najprej vse rutinsko. Čisto mirno ležiš na postelji, ki se premika skozi nekakšen tunel. V tunelu okrog tebe kroži rentgenska glava in te z nevidnimi X-žarki 'reže' na 'rezine'. Nato pride zdravnik in ti na 'pipico v roki' napelje cevko za kontrast, ki ga uporabljajo za slikanje pljuč. Postopek slikanja nato ponovijo in med slikanjem vbrizgajo kontrast. To je kar hecna zadeva, saj te ob vbrizganju začne oblivati 'vročinski val'.  Začne se na rokah in nogah in nato potuje proti središču telesa. Pri tem te prijeno pogreje in ščemi.
Po slikanju mi operater pravi naj se sprostim in počakam na postelji. Ko malo obrnem glavo, vidim v kabini, kjer je običajno operater, najmanj še šest ljudi. Nekaj zdravnikov in nekaj študentov. Vsi pozorno opazujejo monitorje, dr.Osolnikova pa jim nekaj razlaga. Čez nekaj časa pride k meni in mi poveda mi bo dr.Cesar opravil še pljučno punkcijo. Dr.Cesar nato prinese kakih 20cm dolgo iglo in mi razloži postopek.  Najprej mi na prsnem košu označi točko ter preveri če je na pravem mestu.  Potem mi na označeno mesto zapiči tisto iglo, kakih 7cm globoko. Spet je potrebno slikati in preveriti, če je na pravi globini.  Med zabadanjem  z zdravnikom malce kramljava in ugotoviva, da sva skoraj soseda, no, vsaj iz sosednjih vasi.
Nato se vrne in operater mi h glavi pripelje monitor, na katerem se vidi prerez mojega telesa. To je prva CT slika, ki sem jo kdaj videl in samo domneval sem kaj predstavlja. Razpoznal sem prsni koš, hrbtenico, videla so se rebra ter obe pljučni krili. Videla se je tudi igla, ki sem jo imel zapičeno v prsni koš. Vendar pa ni segala do pljuč, ampak je bila zapičena v nekakšno sivo gmoto, ki se je raztezala skoraj čez eno tretjino prsnega koša. Nekaj na tej se mi ni zdelo vredu, ampak takrat nisem hotel, ali pa nisem upal, motiti zdravnika , ki je ravno jemal vzorec tkiva iz mojega prsnega koša. Ko pa je zaključil, pa so bile pri meni že sestre. Premaknile so me na posteljo in odpeljale na oddelek.  Prišla je še dr.Osolnikova in mi povedala da je po pljučni punkciji potrebno 3 ure mirovanja in naj si dobro odpočijem, izvidi preiskav pa bodo znani jutri.

Tista slika s čudno gmoto v mojem prsnem košu mi ni šla iz glave. Ampak ker so se vsi zdravniki do mene obnašali  tako sproščeno  in 'vsakdanje' nisem niti pomislil na kaj hujšega.  Tako tega tudi nisem omenil nikomur od domačih, saj nisem hotel, da bi jih preveč skrbelo. Prigovarjal sem si: "Sigurno ni nič posebnega, najbrž samo kakšno vnetje ali v najslabšem primeru tuberkuloza ."