Kako se je začelo…

…Kdo bi vedel, na to vprašanje zaenkrat še nihče ne pozna odgovora. Jaz sem prve znake opazil prejšnjo pomlad. Torej več kot 8 mesecev preden so mi postavili diagnozo. Seveda takrat še nisem vedel za kaj gre.
Prva sprememba, ki sem jo opazil, so bile težave z dihanjem. Vsake toliko časa, posebej pa pri naporu, mi je zmanjkalo sape. Imel sem občutek, kot da imam nekaj v prsnem košu, kar mi ne pusti zares globoko zajeti sape. Med tekom sem se moral ustaviti in kar nekajkrat globoko vdihniti, da mi je odleglo. Ampak sčasoma sem se temu privadil in kmalu na to sploh nisem bil več pozoren.
Poletje je minilo brez da bi opazil kakšne druge spremembe, razen da sem shujšal za 1-2kg. Ampak to sem pripisoval večji telesni aktivnosti čez poletje. Nastopila je jesen in sprva je bilo vse vredu, razen oteženega dihanja. Sedaj mi je sapo jemalo tudi med jedjo. Opazil sem tudi, da sem bil pri obedu vedno 'črna vrana'. Še celo otroci, ki jih je kar naprej treba priganjati pri hrani, so sedaj pojedli prej kot jaz. Žena pa se je začela pritoževati da ponoči smrčim. Ker sem dotedaj spal brez blazine, sva kupila ortopedsko blazino in bilo je malce bolje. Spet sem shujšal za kak kilogram ali dva.
Prišla je zima in z njo prvi prehlad. Seveda sem imel v službi veliko dela in sem zato prehlad prebolel kar v stoje. Pomagal sem si s 'Praški proti gripi in prehladu'. Pomagali so, da je vročina izginila, še vedno pa sem malce pokašljeval. Opazil sem tudi, da mi vedno, kadar se sklanjam ali kaj počnem v počepu, v glavo udari kri. Ko sem potem vstal, je kri odtekla in je bilo bolje in se s tem nisem obremenjeval.
Prišlo je novo leto. Suh kašelj še vedno ni ponehal. Pomagal sem si z raznimi sirupi proti kašlju vendar niso kaj prida pomagali. Zjutraj je sem običajno izkašljal rumenkasto tekočino. V sredini januarja so se mi pod površino kože, v predelu oprsnice, pojavile drobne žilice. Ker na otip niso bile boleče jim sprva nisem posvečal posebne pozornosti. Če sem zvečer na kavču bolj 'krivo' sedel, sem čutil, da me nekaj stiska v prsih. ko sem se vzravnal je občutek popustil. Moje nočno smrčanje je spet postajalo močnejše in žena se je vse bolj pritoževala. Zjutraj pa sem se zbujal z otečenim obrazom , predvsem v predelu okrog oči. V glavi sem tudi čez dan čutil povečan pritisk.
Nekje sredi januarja sem na prsenm košu, kakih 7cm nižje od ključnice opazil majhno bulico. Bila je visoka nekaj mm in premera 2cm. Nahajala se je ravno v predelu, kjer so se pojavile žilice, katerih število se je medtem že povečalo.
Takrat sem prvič pomislil da bi lahko bilo z menoj kaj narobe. Tudi domači so mi prigovarjali, naj grem k zdravniku. Ampak jaz seveda za to nisem imel časa, …imam preveč dela v službi, …predvsem pa mi ni nič hudega. Povrhu vsega pa sploh še nimam izbranega osebnega zdravnika, saj ga že od srednje šole nisem potreboval.
V začetku februarja je zapadlo nekaj snega in s hčerko sva se šla sankat na klanec za hišo. Takrat je bila stara dve in pol, vendar sem jo le s težavo vlekel na saneh. Na poti navzgor sem se v 30ih metrih moral vsaj 2x ustaviti. Mislil sem si; spet bo treba začeti malo več migati, saj si čisto brez kondicije. …Bulica na prsih se je malce povečala in žilice so se namnožile. Pritisk v glavi in jutranja zabuhlost nista izginila. Pojavljati so se začele težave z vidom. Med vožnjo avtomobila, pri pogledu čez levo ramo, sem opazil dvojni vid. Prav tako pri pogledu navzgor. Ko sem sedel v avto, mi je najprej za trenutek vzelo sapo. Shujšal sem za 2-3kg.
Domači so mi vse bolj prigovarjali naj grem do zdravnika, ampak ravno v tistem času je bila epidemija gripe in mediji so opozarjali na vrste in polne čakalnice. To je bil spet dober izgovor, saj jaz, ki sem zdrav, se pa res ne bom šel nastavljat še gripi. Vendar pa sem vedel, da tako ne bo šlo več dolgo naprej.
Konec februarja sva s štiri in pol letnim sinom šla na sprehod do Sankaške koče. Ta se nahaja višini 800 in še nekaj metrov oz. 300 m višinske razlike od našega doma. V najboljših časih sem do tja potreboval 16minut. No, sedaj je bilo drugače. S sinom sva hodila počasi in se vmes ustavljala, ampak bolj zaradi mene kot zaradi njega. Ko sva se med hojo pogovarjala, ga skoraj nisem slišal. Slišal sem samo svoje glasno sopenje in razbijanje srca v glavi. Do koče sva potrebovala več ko uro.

Tokrat me je pa že malo bolj zaskrbelo. Zavedel sem se, da se nekaj dogaja z mojim telesom in odločil sem se da bom šel k zdravniku. …Takoj ko v službi postorim najbolj nujne zadeve.